V sili te ne smem zapustiti, kadar boš kaj potreboval, pridi k meni; dal ti bom denarja, hrane, semena, vse, kar hočeš, na hišo se bom zapisal, obresti boš odrajtoval nekaj z rokami, nekaj s hosto, ker je vinograd tako stolčen, da ne bo plenjal nič tri, štiri leta.’ Oskrbnikova dobrotljivost me je ganila, da sem zajokal naglas. Zdaj vidim, da je bila moja hvaležnost nekoliko predebela in avšasta.