Druge dni smo kuhali krompir zjutraj, opoldne in zvečer, tolkli smo pusti ričet; srebali kislo repo; veselili smo se suhih; če se je ulil nanje zabeljen krop, smo kar vriskali. Po štirinajst dni je hodila na mizo ista jed, rekli smo: Še bog, da je kaj, nekateri še tega nimajo. Po eni plati je resda velika sreča, da se z vsako rečjo zadovoljimo, da nič ne zdihujemo in ne tožimo, če jemo meso in štruklje ali ne, da se veselimo, pojemo in ukamo tudi ob najbornejšem zmesnem kruhu, ob najnetečnejši kislini, ob najgnusnejšem.