Včasi sem se hotel nad razjeziti; namenil sem se, če se spet srečava, da se ne bom nanjo ne ozrl, da bom pred njo pljunil ali se menil vpričo nje prav prijazno s kako drugo žensko, kakor da sem bogve kako vanjo zaverovan. Kadar pa mi je prišla pred oči, sem zijal vanjo, kakor beremo, da so zijali ajdje v svoje malike; pozdravil sem jo, kar sem jo najlepše mogel, in se brez konca radoval, če mi je ljubeznivo odzdravila in se obenem sladko smehljala. Ko bi bil babe bolje poznal, ne bi bil prelil ne ene solze za. Hinavki se je pravzaprav dobro zdelo, da sem se vanjo zatelebal.