Še če me je kdo po naključju bolj srpo ali debelo pogledal, sem precej mislil, da mi hoče s tem očitati mojo nečast. Včasi sem se hotel nad razjeziti; namenil sem se, če se spet srečava, da se ne bom nanjo ne ozrl, da bom pred njo pljunil ali se menil vpričo nje prav prijazno s kako drugo žensko, kakor da sem bogve kako vanjo zaverovan. Kadar pa mi je prišla pred oči, sem zijal vanjo, kakor beremo, da so zijali ajdje v svoje malike; pozdravil sem jo, kar sem jo najlepše mogel, in se brez konca radoval, če mi je ljubeznivo odzdravila in se obenem sladko smehljala.