‒ se je namrdnila, pogledala parkrat moje trupelce od stopal do vrha in se odrezala zaničljivo: ‚Počakaj, dokler boš za dve ali vsaj za eno glavo višji in nekoliko pametnejši. Ta bi bila lepa, ta ‒ ljudje bi od smeha popokali, ko bi me videli s tabo; bi me povpraševali, če te peljem k birmi ali k prvi spovedi. Oh, Matiček!