Saj veste, kako žive zmerno in trezno; vsak, ki jim ostane, pošiljajo svojim ljudem v Italijo, dopisujejo jim vsako spremembo svoje sreče in svojega stanovanja, kadar si količkaj opomorejo, pravijo: ‚Zbogom, ščavi!’ ‒ pa se preseljujejo nazaj v svojo domačijo. V sem poznal poštenega, ki je težko zbolel. Slišal sem ga na svoja ušesa, kako je milo zdihoval, da bi se za vse drugo ne bal smrti, edino to mu dé težko, da bo moral umreti na tuji zemlji, da mu truplo ne bo našlo večnega pokoja med svojimi rojaki.