Tak sem bil tudi jaz. Če bi hotel prav po pravici povedati, kaj me je zadrževalo od pisanja, bi moral reči: kranjska lenoba, tista prekleta nemarnost za vse, kar je domače, za rojstni kraj, za kamen, pri katerem smo prejeli sveti krst in zagotovljenje svojega zveličanja, za vrstnike, s katerimi smo odrasli in preigrali najslajše dni svojega življenja, za pokopališče, na katerem počivajo kosti naših staršev. Poglejte, kako lepo se vedo proti nam.