Vsako leto enkrat bi jim bil res moral kaj pisati; večkrat sem to namenil, ali hudik si ga vedi, kako je vselej prišlo nekaj vmes, da se nisem mogel nikoli pripraviti. Tako sem odlašal in odlašal, minilo je deset, petnajst let, nazadnje sem dejal: Zdaj že ni vredno pisariti. Sosedje so me pozabili, mnogi znanci že gotovo pomrli, bližnje žlahte v tem kraju nimam, tako dobrega prijatelja pa nisem niti prej imel, da bi me vezala z njim kaka dolžnost, naznaniti mu, kje sem in kako se mi godi.