Trpel sem na gruntu res veliko, ali znanci niso bili tega krivi. Vsako leto enkrat bi jim bil res moral kaj pisati; večkrat sem to namenil, ali hudik si ga vedi, kako je vselej prišlo nekaj vmes, da se nisem mogel nikoli pripraviti. Tako sem odlašal in odlašal, minilo je deset, petnajst let, nazadnje sem dejal: Zdaj že ni vredno pisariti.