Dasiravno mu teče domača beseda okorno in grapavo, si je ohranil v prsih pošteno slovensko srce. Kamorkoli je prišel, se je upisaval le v čitalnice, nikjer in nikoli ne v kazine; za domače potrebe je imel vselej odprto mošnjo; za Jugoslavensko akademijo je podaril lepo vsoto ‒ celih dve sto goldinarjev. V Reko je prišel brez imetka za kupčijskega pomočnika.