Človek jih še omilovati ne more dosti, ker bi bile lahko čakale do boljše prilike. Pameti jim ni manjkalo, sedé z nami so govorile prav to, kar me druge, da se ne bodo možile drugam kakor k trdni hiši. Naenkrat pripojo in prižvižgajo snubači, avšam se zavrti v glavi, niso hotele poslušati naših svetov, zdaj pa sede v črnih kolibah in raztrganih bajtah in dostikrat zjutraj ne vedo, kaj bi opoldne pristavile.