Skoraj vsako četrt ure je prikorakal kak nov Hudevec in nam pomagal z besedo in grlom. Sčasoma pa začno nekateri tudi odhajati, ali ne za dolgo: vračajo se vsak s polnim svojega vina, deloma tudi svojega pridelka, češ to ne gre, ni poleg naše stare navade, da bi nosil težo pijače samo eden, in posebno, ki gosti tako rad in tolikokrat znance in neznance. Tudi nekaj Hudevk pride gledat, kaj pomeni naša skupščina, to glasno govorjenje, to srčno nazdravljanje.