je nekaj časa še ropotal, ali Micika mu je stregla tako lepo in potrpežljivo, da se je kmalu umiril. Čez pol leta jo je imel tako rad kakor dete skrbno, vedno ljubeznivo varuhinjo. Velikokrat ji je rekel, smehljaje se in migaje s prstom, kakor da se ji grozi: »Oh, ti presnetnica ti, ti prilizovalka ti, kajne da ti poskakuje kar srce od veselja, da imaš zdaj na limanici tudi starega sitneža Kleščarja?«