»Oče,« reče mimo in trdno, »to je moja nevesta, Boltežkina Micika, tu je pa dota, prosim, glejte dobro in štejte: sto, dve sto, tri sto, štiri sto, pet sto ‒ tu je pa še sto goldinarjev za poroko in svatbo.« Ves zamišljen sedi starec, zdaj je videl in razumel, zakaj je šel sin na Hrvaško, da si je šel s krvavimi žulji služit izvoljenko svojega srca. Ginjen, kakor ni bil še celo svoje življenje, poda eno roko sinu, drugo Miciki, in pravi z mehkim glasom: »Če je pa tako božja volja, mora biti tudi moja.