To je Boltežkina.« »Oče,« reče mimo in trdno, »to je moja nevesta, Boltežkina Micika, tu je pa dota, prosim, glejte dobro in štejte: sto, dve sto, tri sto, štiri sto, pet sto ‒ tu je pa še sto goldinarjev za poroko in svatbo.« Ves zamišljen sedi starec, zdaj je videl in razumel, zakaj je šel sin na Hrvaško, da si je šel s krvavimi žulji služit izvoljenko svojega srca.