Starec je že popolnoma obupal, da bo še kdaj videl, ali že dolgo se ni več grozil, da mu ne bo dal domačije. Kakor poparjen je taval sem ter tja; dostikrat je stal brez dela, zamišljen, in je gledal na enem mestu po pol ure v tla, veliko se je tudi sam s sabo pogovarjal. Bilo je očitno, da mu ni dobro pri srcu ‒ in vendarle se ni hotel vdati; preziral je celo razumne opomine blagega župnika, katerega je sicer spoštoval nad vse druge ljudi na zemlji.