Šel je k župniku in ga prosil, da bi mu pisal on nekoliko vrstic in ga nagovarjal tako od daleč, seve, ne naravnost, naj pride za božjo voljo že vendar enkrat domov, saj ve kam, in da mu ne bo manjkalo ne kruha ne drugih potrebnosti. Obenem prosi gospoda, naj ne pove za to pismo nobenemu človeku, da ne bodo ljudje mislili, kakor da stari Kleščar ne more prebiti brez trmastega paglavca. Župnik se smeje in piše.