je poznal očeta, zato ga ni skušal skloniti na druge misli. Ves obupan je lazil okrog kakor senca, s povešeno glavo je premišljeval svojo nadlogo in preudarjal sem ter tja, kako bi se ji prišlo v okom. Sčasoma si je moral izmisliti kako pomoč, ker se mu je čelo razvedrilo in se je kazal ne le zadovoljnega, ampak celo veselega.