Silno se začudi, ko stopi predenj sin in mu, gledaje brez strahu v oči, pove, da si je našel nevesto, pa ga prosi za privoljenje. Starec je do zdaj mislil, da ne zna šteti ne do pet, in glej, kako brez plahosti in težave mu govori naenkrat o nekaki nevesti in o ženitvi! Ko se iz čuda nekoliko predrami, mu reče, ne prijazno, pa tudi ne ostro: »O prav je, je že prav, nisem protiven, še veseli me, toda počakaj malo, najprej se morava zmeniti.