ga ogovori prav prijazno, izprašuje razne reči, se mu muza, ga prijemlje za roko in mu gleda v oči tako milo in prisrčno, da mu izgine vsaka sled strahu. Ko ga prosi, da bi pasel tudi njeno čuho, privoli precej in radost se mu še poveča, ko mu poda kos potice in veliko dvajsetico. Začel se je sam v sebi prav živo sramovati, da je verjel ljudskim čenčam.