Najdaljšo pripovedko mu je bilo treba le enkrat slišati, pa je ni pozabil nikoli več. Že zarana je zaigrala v njem prav živa pesniška žila. Ni se zadovoljil, da pripoveduje društvu samo to, kar je slišal od drugih, ampak je pravljice rad po svoji domišljiji preobražal in spreminjal; tu je kaj odjemal, drugje dodajal, vezal je dve bajki v eno, razvijal iz ene dve, preustvarjal kralje v pastirje, pastirje v kralje, nesrečo v srečo, zemljo v nebo in tako dalje brez konca in kraja; prav šegavo je vpletal med delujoče in trpeče osebe sebe samega, kakor da bi bil deležnik in priča vseh veselih in žalostnih, smešnih in strašnih prigodb, ki jih je razkladal.