Kdor pozna gorenjsko stran, ve, kako resno, žalostno in tiho je pri mrliču. Sosedje in znanci dohajajo, ga škrope z blagoslovljeno vodo, molijo nekoliko očenašev, prašajo, kdaj bo pogreb, kvečjemu če govore še dve, tri besede o bolezni rajnega in, pokropivši ga še enkrat, mirno odhajajo proti domu. Ob enajstih zvečer, in včasi še prej, potihne vse, pri mrliču sedi edina čuvarica vso noč do ranega jutra.