Sploh je bil župnik, rojen, jako zadovoljen s prebrisanim in hrabrim fantom, ker ga je spominjal njegov pogled prav živo na nekdanjo tovarišijo domačih dečkov. Vsak ud, vsak gib, vsak govor je kazal korenjaka, ki je rojen, da so drugi njemu v strahu, ne pa on drugim. Pleča so se mu širila, da ga je bilo veselje videti.