Prilizoval se ni nikomur nič, marveč je še rad kaj malo pozabavljal in vendar je znal govoriti nam vsem tako prečudno na srce. Hvalil je tako, da je bil lahko tudi pameten človek njegove hvale vesel, nihče ni mogel reči, da se želi prikupiti, kakor so delali tisti neslani snubači, katere sem tolikokrat zapodila. Včasi je pravil po pol ure same smešnice, da smo se držali kar za trebuh, človek bi rekel, da je ustvarjen kakor nalašč za kakega predpustnega veseljaka, naenkrat pa mu je teči beseda tako počasno, zmerno, veste, prav: tk, tk, tk, kakor padajo na kamen debele kaplje izpod kapa, kake pol ure po močnem dežju, in te počasne, zmerne besede so govorile tako pametne in premišljene reči, da so moj resni oče vsi navdušeni dvignili kupico na zdravje mlademu.