Šla je od Franceljna neka posebna prijaznost, kakor gre svetnikom od glave tisto čudno sijanje, znamenje njihove svetosti. Veste, če je le zinil ali trenil ali namignil z očesom, ali pomajal z glavo, ali vzdignil prst ali roko: vse je pomenilo in naznanilo nam, da pripravlja društvu kako novo prijetno povest ‒ pa če bi bil tudi molčal, bi ga bil gledal človek vedno rad; namesto jezika so govorila, umevno vsaj zame, že taka znamenja. Prilizoval se ni nikomur nič, marveč je še rad kaj malo pozabavljal in vendar je znal govoriti nam vsem tako prečudno na srce.