Reči moram, da tako zadovoljna, tako prav od srca židane volje nisem bila, kar pomnim, še nikoli v celem svojem življenju. Šla je od Franceljna neka posebna prijaznost, kakor gre svetnikom od glave tisto čudno sijanje, znamenje njihove svetosti. Veste, če je le zinil ali trenil ali namignil z očesom, ali pomajal z glavo, ali vzdignil prst ali roko: vse je pomenilo in naznanilo nam, da pripravlja društvu kako novo prijetno povest ‒ pa če bi bil tudi molčal, bi ga bil gledal človek vedno rad; namesto jezika so govorila, umevno vsaj zame, že taka znamenja.