Enkrat sem prenočil v ljubki zidanici za Ljubnim, ki se je bila spremenila za praznik v prav živahno krčmo. Mikali so me mnogi pogovori, morda najbolj pa povest, katero je pravila pivcem velika in debela ženska o svojem rajnkem bratu. Ko je opazila, da se čudim njeni nenavadni jakosti, se nasmeje in veli: »O, kaj bi šele rekli, če bi bili poznali mojega brata, Bog mu daj dobro!