je bila prosta, boječa, neizkušena deklica; od konca me je proti ljudem zagovarjala, pozneje jih je začela poslušati in se me bati. Ko sem jo videl poslednjikrat, se je tresla kakor šiba in je stala dve minuti molče pred mano, potem pa mi pobegnila. Ubožica je več verjela ljudem kakor sebi, ki ni slišala iz mojih ust nikoli nobene kvante, nobene prepovedane želje.