V svojem štiriindvajsetem letu sem stal na svetu zopet brez idealov, iztreznjen, ukanjen, izkušen in sem govoril s: »Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal. Srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.« Ali je čil in žilav človek pa nosi na svojih širokih plečih bremena, ki bi vsakega drugega zadušila, tolažila in dobre volje mu ne manjka nikdar dolgo; podoben je čvrstemu deblu, ki poganja nove veje, če so mu stare polomile nevihte.