Nilkarica je bila, imela sta torej dovolj prilike, da se spoznata in zaljubita. Po odhodu iz Ljubljane ji je pošiljal car vsako leto po šest sto goldinarjev pokojnine. Po njegovi smrti jo je dve ali tri leta še dobivala, potem pa jo je car dal ustaviti, češ Kranjica je prejela že dovolj nagrade za svoje zasluge.