Svetli, rumeni ognji so švigali v razvalinah Miklavževe cerkve, nad sv. Jedrtjo na najvišjem vrhu, pri glasovitem Krvavem kamnu, pri studencu Gospodični, na Mehovskem hribu pod podrtinami starega proti Koroški vasi, za, tam, kjer je stala nekdaj steklarna, na Ljubnem pri cerkvi sv. , na Potavrhu brez dvojbe na tistem srečnem kraju, na katerem se je rodil sveti. Ali vso to lepoto je prekašala svetloba veličastne ognjene reke, ki se je vila pod Sv. od Mrzle drage čez vso Kukovo goro (srednji, najmogočnejši del) tja do nove ceste, po kateri se je vozilo oglje za graško tovarno gosp. Fridava. ni vedel, bi se li čudil bolj ogromnosti ali nepopisni krasoti in jemljočemu blesku te prikazni.