Bo, mislim. Čez nekaj hipov začne počasno, kakor bi stvar ne bila še popolnoma določena: »Pod streho bi bila pač izbica, ali dolgo časa je že zapuščena, odkar je umrl moj edini sin v nji ‒ ostala je vsa taka, kakor je bila ob njegovi smrti, in še zdaj bi mi bilo težko stopiti vanjo. Po pravici vam povem, da nimam rada, če kdo drug prebiva v nji; zdi se mi, kakor bi ne bilo prav.