Pozdravim jo spodobno ter brez ovinkov naravnost vprašam, ali bi ne mogel za nekoliko mesecev dobiti stanovanje v njeni tako prijazni hiši. Pogleda me, kakor bi se nekako čudila mojemu vprašanju, ter odgovori, ne čisto brez nekega ponosa, ki ji je pa dobro pristajal, da ona nima navade kakor sosedje meščanom čez leto stanovanja dajati; hiša ni velika, ravno prav nji in njeni hčeri. Začetek ni bil dober; a ne dam se odpraviti tako zlahka.