Čim dalje močnejši strinjajo se glasovi v mrtvaško harmo nijo. Zdaj zagledam pred sabo široko reko ‒ voda njena je kalna, temna, počasi se vali val za valom, iz njih pa izhajajo ti čudni glasovi ‒ in pa ‒ strašan pogled: izmed valov se prikaže sem ter tja in se zopet potopi mrtvaško truplo! Tu plava mlada mati, z bledimi rokami oklepaje mrtvo dete; tam moško truplo z divjim obrazom, globoko krvavečo rano na golih prsih.