Sonce, ki se je bližalo zatonu, jame temneti in medleti; luč mu je bleda, mrtvaška, kakršno vidimo o sončnem mraku. Dalje hité, začujem čudne čudne glasove, kakor tihi jok bolnih otrok, ihtenje zapuščenih sirot na materinem grobu, jok in stok njih, ki se vijó v smrtnih bolečinah, vmes pa ostri krik obupajočega, ko plane v vodo. Čim dalje močnejši strinjajo se glasovi v mrtvaško harmo nijo.