Vse je jasno, veselo; srce moje pa žene dalje mogočno hrepenenje; cvetoči kraji izginejo za mano, sprejme me široka ravan, oko ne vidi drevesa, bilke; vse je prazno, pusto, nerodovitno, vse tiho in mrtvo. Sonce, ki se je bližalo zatonu, jame temneti in medleti; luč mu je bleda, mrtvaška, kakršno vidimo o sončnem mraku. Dalje hité, začujem čudne čudne glasove, kakor tihi jok bolnih otrok, ihtenje zapuščenih sirot na materinem grobu, jok in stok njih, ki se vijó v smrtnih bolečinah, vmes pa ostri krik obupajočega, ko plane v vodo.