‒ O ti, ki si že vse užil v obili in preobili meri, kar ponuja življenje, ki si že vsega sit in presit, da te nič več ne veseli, nič ne, vem ti novo, do zdaj morda še čisto neznano veselje, po katerem te ne bo glava la, ne želodec, najmanj pa srce. Ne bo ti ga treba iskati daleč okrog; v sosedovi, morda še v lastni hiši ga najdeš. Žalostne tolažiti, lačne sititi, žejne napajati, to je dobro delo, a to je tudi prijetno, veselo, sladko delo.