Skonca, ko je videla, da nimam očesa zanjo, ogibala se me je, a tako, da sem moral videti, da se me ogiblje, kakor bi hotela reči: Ako ti nimaš časa zame, pa jaz tudi zate ne; če si ti lahko brez mene, jaz sem tudi lahko brez tebe. Prej me je po navadi že čakala pri hišnih vratih, kadar je vedela, da pridem; postavila se je tudi zdaj časi na prag, pa kakor zagleda, da grem in da sem jo videl, naglo izgine. Nekoč, ko sem jo hotel po prejšnji navadi gredoč pobožati, obrne se na peti kakor vrtavka in odide molče stran, kakor bi hotela reči: Pa še tega ni treba!