Stokrat in stokrat se prepriča, da so to le lepe sanje; vendar se zaprede vanje, v njih živi. In ko mu jih prežene dan, čuti se neskončno nesrečnega; tega pa ne pomisli, da nima nikakršne pravice zahtevati, da bi bilo drugače. Oj nesrečni, nepoboljšljivi idealizem, ti bolni otrok, neozdravljiv, ker se braniš zdravila!