Popoldne, proti večeru že pridem na trato. Truden ležem v cvetoče resje. Vse tiho, vse mirno, le zdaj pa zdaj zabrenči poleg mene čmrlj, ki pridno obira cvet za cvetom po resju; ko pride do mene, obletava me, nevoljno brenče, nekaj časa v vedno širjih krogih, potem pa zleti naravnost k svoji družini.