Ne vem, koliko časa sem pohajal vsevprek po prelepem hrastovju. Kako majhnega, kako pohlevnega se čuti tu človek, vendar ga to čutilo nikakor ne znižuje, ne tlači, ko stoji pred takim čvrstim, velikanskim drevesom. Koliko viharjev je bučalo čez njegovo glavo; plaha se je skrivala po jazbah, plah se je stiskal človek v svoje zidovje ‒ ti pa si stal, kraljevski, krepkó svojih tal se drže, nepremakljiv, neginljiv; le tvoji lasjé so bili vetru igrača.