Ne boj se, ljubi moj, ne bom ti tu zopet nadrobno razlagal in natanko popisoval, kaj sva delala, kako sva govorila ‒ saj se moram tako že bati, da mi boš nejevoljen, ko prejmeš iz velikega, živega mesta dolgo pismo, napolnjeno s samimi otročarijami in sanjarijami, katere vendar ne morejo biti mar ne tebi ne drugemu, nikomur, le meni samemu! Pa človek je že tak; kar je imenitno njemu, pa méni, da mora biti tudi drugemu. Če se veseli sam, mora se veseliti z njim, kar živi.