Oj sladki spomini, ko sem sedel s prijateljico svojo pri svojem prvem in pač tudi zadnjem lastnem ognjišču! Ne boj se, ljubi moj, ne bom ti tu zopet nadrobno razlagal in natanko popisoval, kaj sva delala, kako sva govorila ‒ saj se moram tako že bati, da mi boš nejevoljen, ko prejmeš iz velikega, živega mesta dolgo pismo, napolnjeno s samimi otročarijami in sanjarijami, katere vendar ne morejo biti mar ne tebi ne drugemu, nikomur, le meni samemu! Pa človek je že tak; kar je imenitno njemu, pa méni, da mora biti tudi drugemu.