Za nama se zbudé taščice in penice v goščavi; pred nama se jim oglašajo po grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje kos večerno pesem svojo. Bolj in bolj pojemajo glasovi; zdaj zapoje avemarijo iz bližnjega zvonika zvon. Mirno plava njegov glas tja pod jasnim večernim nebom in z njim nama plava duh, dalje dalje čez dobravo in planjavo, čez griče in gorice; dalje dalje do sneženih vrhov, kjer je ravnokar zamižalo zlato sonce, dneva oko ‒ dalje dalje do konca sveta!