Ko sva pela tako na trati sede, zahajalo je sonce za sinje goré. Za nama se zbudé taščice in penice v goščavi; pred nama se jim oglašajo po grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje kos večerno pesem svojo. Bolj in bolj pojemajo glasovi; zdaj zapoje avemarijo iz bližnjega zvonika zvon.