Vsako drevo mi je znano, vsako drevesce; zdi se mi, kakor da bi slišal šumljanje potoka tik sebe, kakor bi videl pred sabo na dobravi živino, ki se mirno pase ter počasi premiče, zdaj skrivajoč se, zdaj prikazujoč med grmovjem. Na tej trati sem sedel vsako popoldne proti večeru z Delo. Pogovarjala sva se zdaj žalostne reči, zdaj vesele, pa zraven čudno modrovala in sanjarila, kakor sicer nimajo navade otroci.