Te besede so me tako prestrašile, da ga začnem prositi za božjo voljo, naj ji nikar ne stori ničesar; in ko se le omečiti ne da, zajokam se, padem predenj na kolena in prosim ga s povzdignjenimi rokami, naj ima usmiljenje z mano. V stran se obrne, poda mi roko, rekoč: Nič se ne boj! ‒ in gre. Zdelo se mi je, da je bil ginjen pa da ga je bilo sram.