Kaj me spreletava sladka groza, ko se spominjam nebeške prikazni! In pa vstaja mi pred očmi iz temine počasi počasi skoraj pozabljena podoba iz davnih časov, jasnejša in jasnejša, in glej, razgrinja se pred mano sveta dežela z zelenimi travniki, hladnimi gozdiči, nad njo pa plava mir, nedolžnost, sreča, in zdi se mi, kakor bi zelene smreke majale glave in, sladko šepetaje, klicale me in vabile: Pridi, pridi nazaj, srečen si bil med nami! O zlati časi, o nedolžna otroška leta!