Ko sediš zimski večer v mirnem, gorkem hramu, zunaj pa žvižga ostri okrog voglov in tuli po polju, kako dobro, kako mehko ti je pri srcu! Tega pa ne pomisliš, samopašnik, in gorje ti, ko bi pomislil, da ravno tedaj žena onemogla na poti pritiska dete, od gladu in mraza umirajoče, na mrzle izstradane prsi; ‒ a le tiho, uboga mati, nocoj še bo konec tvojemu in tvojega črviča trpljenju! Zaspala bosta pod gorko snežno odejo, jutri pa bo zopet veselo sijalo sonce z jasnega neba na zemljo!