nova beseda iz Slovenije

Josip Stritar: Zorin, poved v sobesedilu:

‒ Te besede govoril je mož, ki je živel v najlepšem delu zemljé, jasnega očesa, jasne duše kakor nebo, ki se je razpenjalo večno vedro nad njim ‒ sin mogočne, cvetoče domovine, ki ga je spoštovala, ki se je ponašala z njim, ki ga je častila kakor; pesnik, kateremu je bila razkrila večna lepota milostno svoje obličje; človek, kateremu je teklo mirno in jasno življenje kakor po cvetočem polju bister potok, v katerem se ogleduje cvetica ob robu, neskončno nebo ‒ človeški obraz: ‒ te besede je govoril Sofoklej ... On je bil eden tistih izvoljenih, ki nam kažejo, kako lepo bi moglo biti človeško življenje, in mi jih moramo gledati ter veseliti se njihove sreče ‒ saj so naši bratje. In vendar, dasi srečen sam, kolikor more biti srečen človek, zakaj je govoril tako?


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA